Na vsakodnevnih sprehodih smo hitro ugotovili, da so zunaj popolnoma zimske temperature. Ko smo prepevali zimske pesmi, se nam je kar kadilo iz ust. V igralnici smo poslušali zvočne posnetke bratca Mihca in sestrice Nežike, ko sta skozi okno opazovala sneženje. Le kako bo, ko bo snežilo, smo se spraševali. Čisto malo smo ga le dočakali. Oblekli smo se v zimska oblačila, kar nam je vzelo kar veliko časa, in odšli smo ga raziskovat. Še dobro, da smo v igralnici vadili natikanje kap, šalov in rokavic.

Prebirali smo razne zimske zgodbe (Očka snežak, Snežak v vrtcu, Jaz sem snežak …). S kamišibaj gledališčem sem predstavila zgodbo Snežak v gozdu.

Ker ni bilo dovolj snega, so otroci naredili snežaka iz plastenke, stiropora in nekaj dodatkov. Naslikali smo tudi zimsko sliko. Sneg smo poustvarili kar z grobo mleto soljo.

Naučili smo se ples Snežak. Otrokom je bil tako všeč, da smo ga vsak dan zaplesali in tako tudi zelo dobro naučili.

SNEŽAK
(Marta Zore)

Položimo na tla kepo snega, in glejte: snežak že noge ima.
Še trebuh in glavo, pa nos in oči in že se snežak veselo smeji.

Pokuka še sonce izza oblaka,
s toplimi žarki poboža snežaka.
Snežak se prestraši, močno zakriči: o sončece ljubo, to me boli!

Hitro se sonček skrije za oblak,
žarkov boji se snežni junak.
Če se ga sonce prijazno dotika,
ostane od njega le – luža velika.

Nina Fifolt, vzgojiteljica